Sodobna biološka zdravila predstavljajo novejšo skupino zdravil, pridobljenih s tehnologijo rekombinantne DNK. V grobem jih lahko razdelimo na:
- rekombinantne proteine (npr. interferoni),
- rekombinantno pridobljena cepiva in
- monokolonska protitelesa.
Monoklonska protitelesa se specifično vežejo na določeno beljakovino na površini levkemične celice (antigeni) in nato sprožijo verižno reakcijo dogodkov, ki vodi v smrt levkemičnih celic. Monoklonska protitelesa običajno kombiniramo s kemoterapijo, saj je tako zdravljenje bolj učinkovito, so pa tudi področja ko jih uporabljamo samostojno (npr. vzdrževalno zdravljenje). Monoklonska protitelesa dajemo v obliki infuzije (v žilo).
Za zdravljenje KLL uporabljajo več monoklonskih protiteles.
Monoklonsko protitelo proti antigenu CD20 z vezavo na antigen na površini B celice sproži zaporedje dogodkov, ki vodijo v smrt levkemičnih in tudi zdravih B celic, ki imajo na površini ta antigen. Druga monoklonska protitelesa delujejo preko specifične vezave na antigen CD52 ali CD23 na limfatični celici.
antigeni na površini limfocita B
Sporočila za medije
Ozaveščanje in boj proti raku